Članek odvetnika Bobiča in pravnice Sabrine Lončarič za revijo Pravna praksa
Javnost, predvsem pa strokovnjake s področja prava in novinarstva, je pred kratkim presenetila začasna odredba, s katero naj bi bilo onemogočeno poročanje medijev o poslovni preteklosti poslovneža, ki je vstopil na slovenski kapitalski trg. Po mnenju nekaterih naj bi to predstavljalo omejitev svobode govora, kar onemogoča normalno delovanje medijev. Začasne odredbe naj bi prav tako pomenile nevarno sodno prakso, če ne že kar cenzuro, kar nas vrača v čase totalotarizma. Pa je temu res tako?
Slovenska sodna praksa je pri izdajanju začasnih odredb, predvsem glede omejitev poročanja medijev, zelo zadržana, morda nekoliko bolj tudi zaradi naše pretekle zgodovine, ko so bili mediji pri svojem poročanju bolj nadzorovani in omejeni. V času zaostrenih tržnih razmer in izjemne konkurence vseh vrst medijev takša praksa lahko postane kontraproduktivna, ko s pretiranim ščitenjem ene pravice teptamo druge. Mediji so namreč v današnji družbi izredno močno orodje, saj ustvarjajo »sliko realnosti«, kar pa v želji po čim večji nakladi lahko zlorabljajo. V stremenju po čim večjem dobičku le tega najlažje in najhitreje povečajo z nepreverjenim senzacionalističnim in »bombastičnim« poročanjem, ki pritegne širše množice, a obenem posega v pravice tistih, o katerih na nedovoljen način poroča. Zato je svoboda izražanja zakonsko omejena. Biti mora resnična, poleg tega pa se mora ozirati na spoštovanje ugleda in pravic drugih1.
Svoboda izražanja sodi med temeljna načela (vrednote) demokratične družbe in med temeljnje pogoje za njen razvoj, tudi za razvoj vsakega posameznika, za avtonomijo njegovega odločanja in za njegovo samouresničitev2. Kot navaja Lampe3 svoboda izražanja vsebuje dve funkciji, in sicer svoboščino ter pravico. Prva predstavlja svobodo posameznikom pred vmešavanjem državne oblasti v uresničevanje svobode izražanja z oblastvenimi akti, druga pa nemoteno uveljavljanje omenjene dobrine, kar naj bi omogočila državna oblast. Svoboda izražanja misli, govora javnega nastopanja, tiska in drugih oblik javnega obveščanja in izražanja je zagotovljena tudi v 39. Členu URS in 10. Členu EKČP. Vendar svoboda izražanja ni neomejena, ampak je omejena s pravicami drugih, s katerimi lahko pride v kolizijo. 3. odst. 15. čl. URS omogoča omejevanje svobode izražanja z ustavnim testom sorazmernosti oziroma tehtanjem pravic in nasprotujočih si interesov med akterji. Svoboda izražanja opravičuje poseg v pravice posameznika, kadar poseg zasleduje javni interes; kadar obstaja sorazmerje med tem interesom in škodo, ki jo poseg povzroči posamezniku; in kadar je poseg nujen v demokratični družbi4 svoboda izražanja torej ni neomejena, ampak zahteva od vsakega posameznika, da ravna »v skladu z odgovornostmi in obveznostmi« in da »ravna v dobri veri z namenom posredovanja točnih in zanesljivih informacij5.«
Vseeno se lahko zgodi, da novinarji svojega dela ne opravijo profesionalno in ne poročajo v skladu z ustavo in zakoni ter obenem kršijo tudi Kodeks novinarjev Slovenije. Zaradi svoje izredne moči na javno mnenje oškodovancem lahko nastane nenadomestljiva škoda zaradi poseganja v njihove osebnostne pravice ter čast in dobro ime. Zadeva, o kateri mediji poročajo, čeprav ni resnična ali posega v osebnostne pravice, se zaradi objav ukoreninja in percepira kot realnost in dejstvo, česar tudi naknadni preklici in zanikanjem ne morejo v celoti sanirati, saj mediji lahko ustvarijo vtis, da je to, kar objavljajo, resnica. Na takšen način lahko medij diskreditira in uniči posameznika, če le ta ne ukrepa prepozno, ko je škoda že narejena in se je ne da več sanirati. V primeru prekoračitve pravice do izražanja, katere posledica je poseg v pravice posameznika, ima prizadeti v slovenskem pravnem redu različne možnosti, da zavaruje svoje pravice, kot sta pravica do popravka in odgovora, ne nazadnje pa tudi odškodninska tožba. Vprašanje, ki se tu pojavi, je, ali si s temi sredstvi posameznik lahko popravi škodo, ki mu je zaradi poročanaj medijev nastala in mu lahko še nastaja, saj sodni postopki, kljub hitrejšemu reševanju v medijskih zadevah, lahko trajajo precej časa, preden se pravnomočno končajo. V tem času mediji lahko nadaljujejo z nedovoljenim poročanjem, ki pomeni protipraven poseg v osebnostne pravice posameznika. Prav za take namene je predviden t.i. prepovedni zahtevek ter institut začasne odredbe, ki ima za cilj preprečiti nastanek nadaljnje nenadomestljive škode, če obstaja nevarnost, da se bodo kršitve ponavljale. Pri tem se pojavi problem, da se vnaprej prepove objaviti določen prispevek, ko se sploh še ne ve, ali le ta posega v osebnostne pravice, saj še ni bil objavljena. V izogib nedovoljenega poseganja v svobodo izražanja so pogoji, ki morajo biti izpolnjeni, da sodišče z začasno odredbo omeji poročanje, zelo strogi.
Izdaja začasne odredbe
Oseba, katera meni, da so ji zaradi neresničnega in žaljivega poročanja kršene osebnostne pravice, predvsem pravica do časti in dobrega imena, lahko sodišču poda predlog za izdajo začasne odredbe, s katero bo zavarovala svoje osebnostne pravice pred ponovnimi kršitvami. Prizadeta oseba od medija lahko zahteva zgolj prepoved objavljanja popolnoma neresničnih in objektivno žaljivih navedb pri poročanju o njenih konkretnih ravnanjih in nikakor ne popolne prepovedi poročanja o njej, saj se mora zavedati pravice do svobodnega izražanja novinarjev in medijskega poročanja o aktualnih družbenih temah. Predlogu za začasno odredbo mora slediti tudi tožba, ki pa je v praksi večinoma podana istočasno s predlogom. Poleg tega morajo biti izpolnjeni pogoji iz 272. čl. Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). S protipravnim ravnanjem tožene stranke nastaja tožniku nenadomestljiva škoda, zato mora tožnik utemeljiti svoj predlog tudi s tem, da mu bo neizdaja začasne odredbe povzročila nastanek večje škode, kot bi nastala tožencu z neizdajo le-te. Sodišče pri izdaji začasne odredbe odloča o terjatvi (z dokaznim standardom verjetnosti, ki je podan, če so razlogi, ki govorijo v prid obstoja nekega dejstva, močnejši od razlogov, ki govorijo proti), o nastanku težko nadomestljive škode (prizadeta oseba mora izkazati, da je začasna odredba potrebna, saj se le tako lahko prepreči nastanek težko nadomestljive škode, ki jo objektivno žaljivo poročanje povzroči na ugledu in dobrem imenu osebe), prav tako sodišče tehta neugodne posledice (kateri stranki z izdajo začasne odredbe nastane večja škoda), nazadnje pa sodišče odloči o denarni kazni, skladno z določbo 226. čl. ZIZ. Upnik oz. tožnik mora iz 2. odst. člena 272. ZIZ izkazati le eno od alternativnih predpostavk.
Sodna praksa
Z odločanjem o začasnih odredbah v medijskem pravu se je sodišče soočilo že leta 1891, in sicer v primeru Bonnard v. Perryman6, kjer je časopis Financial Observer objavil zgodbo o tožniku, v kateri ga je obtoževal različnih sumljivih in dvomljivih poslov ter druženja z goljufi7.
Sodišče je v tem primeru odločilo, da bo tožniku, ki želi doseči sodno prepoved objave člankov, v katerih so ga obrekovali, le to dovolilo le v primeru, da bo zagotovo dokazal, da obramba nasprotne stranke ne bo mogla uspeti. Gre za precej strog pogoj, od takrat naprej znan pod imenom »pravilo Bonnard v. Perryman«, ki mora biti izpolnjen, da sodišče prepove določeno objavljanje, in je bil v npr. primeru Greene v. Associated Newspapers Limited8 leta 2004 ponovno potrjen.
Pomembna je tudi znana sodba ESČP Von Hannover v. Germany9, saj povečuje obseg varstva zasebnosti. S to odločitvijo je sodišče poudarilo, da mora biti poročanje v funkciji obveščanja javnosti, kar predstavlja izvrševanje demokratizacijske in nadzorne funkcije medijev, radovednost bralcev ali zvedavost javnosti pa ne predstavlja legitimnega javnega interesa, ki bi opravičeval poseg v zasebno življenje posameznikov.
ESČP je v sodbi Alithia Publishing Company Ltd & Constantinides v. Cyprus10 dejalo, da 10. člen Konvencije ne zagotavlja popolne neomejene svobode izražanja tudi pri poročanju medijev glede pomembnih družbenih vprašanjih. Če je poseženo v ugled posameznikov in to spodkopava njihove pravice, ki so zaščitene s Konvencijo, je potrebno pretehtati katera pravica, če ena drugi nasprotujeta, prevlada. Sodišče mora pri presojanju upoštevati tudi v 2. odstavku 6. člena Konvencije opredeljeno pravico, da vsak velja za nedolžnega, dokler ni v skladu z zakonom dokazana njegova krivda.
Pomembna sodba v slovenski sodni praksi je sodba11, s katero je Višje sodišče potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča in odločilo v korist tožnika, ko je zavzelo stališče, da je presoja, ali predstavlja objava določene informacije poseg v osebnostne pravice drugega, odvisna tudi od načina in namena zapisa informacije12. Način pisanja v člankih je bil zbadljiv, žaljiv in je presegal meje objektivno dopustne kritike tožnikovega poklicnega dela, kar je predstavljalo kršitev tožnikove pravice do časti in dobrega imena ter osebnega dostojanstva. Takšnih izrazov se ne more šteti kot objektivno kritiko tožnikovega dela, saj bi lahko medij informiral javnost o tožnikovem morebitnem nestrokovnem delu in neprimernem odnosu do pacientov na ustreznejši način in predvsem s primernejšimi izrazi. Nadalje sodišče zaključuje, da je žaljivo, senzacionalistično in neobjektivno poročanje, ne glede na resničnost dogodkov, opisanih v člankih, nedopustno ter da prepoved takšnega poročanja ne predstavlja kršitve ustavne pravice do svobode izražanja. Obstoj toženkine kršitve tožnikovih pravic je zato neodvisen od resničnosti oz. neresničnosti objavljenih informacij. V spornih člankov je bilo razvidno, da so le-ti presegali meje objektivnega poročanja, zato je bilo sklicevanje na resničnost zapisanih trditev nerelevantno.
Višina kazni in odškodnine
Z začasno odredbo sodišče mediju prepove nadaljnje poročanje o temi ali osebi na način, ki posega v pravice v prispevkih obravnavane osebe. Za primer kršitve začasne odredbe tožnik lahko predlaga sodišču, da za takšen primer določi kazen. Tu se postavlja vprašanje kako visoka naj taka kazen bo. Nekateri pravni strokovnjaki so mnenja, da je neustavno, da bi višina take kazni ali kasnejših odškodnin uničila izdajatelja medija. Vendar izkušnje kažejo, da nekateri izdajatelji kljub temu nadaljujejo z nedovoljenim poročanjem, saj se jim to ekonomsko splača, ker imajo kljub obveznosti plačila relativno nizke kazni dobiček zaradi povečane naklade. Ljudje namreč rajši berejo »sočne« in senzacionalistične zgodbe, kot pa »dolgočasne« in objektivne, pa čeprav niso resnične in služijo le povečanju prodaje. V takšnih primerih je le dovolj velika denarna kazen učinkovito sredstvo zoper kršitve osebnostnih pravic posameznika.
Pri izrekanju denarnih kazni se uporabljajo določbe 226. člena ZIZ, upoštevati pa je potrebno tudi specifični namen, ki ga ima kazen pri zavarovanju nedenarnih terjatev, ki jih lahko opravi le dolžnik. Upoštevaje 5. odstavek 226 člena ZIZ pri odmeri denarne kazni sodišče upošteva pomen dejanja, ki bi ga morala opraviti tožeča stranka (dolžnik) in druge okoliščine primera. Z denarno kaznijo se namreč vpliva na voljo tožene stranke, da bo izpolnila obveznost, naloženo z začasno odredbo.
»Začasne odredbe so potrebne v primerih, ko gre za objektivno žaljive izjave oz. pavšalna povzemanja, ki nimajo več namena ozaveščati javnosti, ampak imajo za cilj zgolj diskreditacijo osebe, njene časti in dobrega imena. Vrednostne sodbe niso absolutne in tudi te morajo imeti zadostno dejansko podlago.« (Nina Zidar Klemenčič, 2009)
1 Sodba Vrhovnega sodišča RS, opr. št. II Ips 405/2002, opr. št. I Ips 402/99.
2 Teršek A., Svoboda izražanja, Informacijsko dokumentacijski center Sveta Evrope pri NUK v Ljubljani, Ljubljana 2007.
3 Einspieler, V., Grčar, C., Lampe, R., Repanšek, J., Žirovnik, C. Medijsko pravo. Planet GV, Ljubljana 2009.
4 Sodbe ESČP: Fressoz in Roire proti Franciji, št. 29183195, z dne 21.1.1999; Affaire Partuel proti Franciji, št. 54968/00, z dne 22.12.2005.
5 Sodba ESČP: Bergens Tidende in drugi proti Norveški, no. 26132/95, §53, ECHR 2000-IV.
6 Bonnard v. Perryman (1891) 2 Ch 269.
7 Mark Lunney and Ken Oliphant, Tort Law: text and Materials, 2nd ed. (Oxford; New York: Oxford University Press, 2003), str 725.
8 Greene v. Associated Newspapers Limited (2004) EWCA Civ 1462
9 Sodba Von Hannover v. Germany, št. 59320/00 z dne 24. 6. 2004.
10 Sodba Alithia Publishing Company Ltd & Constantinides v. Cyprus, št. 17550/03 z dne 22.5.2008.
11 Sodba Višjega sodišča, št. I Cp 4610/2007 oz. P 3001/2006 z dne 09.01.2008.
12 V predmetni zadevi je medij v več člankih oz. naslovih le-teh označeval tožnika (zobozdravnika) kot npr. »Nasilneža v belem«, »Ko te zobar na zobe«, »Velenjski uničevalec zob, živcev in življenj« ipd.