V delovnem razmerju za določen čas imata delavec in delodajalec načeloma 𝗲𝗻𝗮𝗸𝗲 𝗽𝗿𝗮𝘃𝗶𝗰𝗲 𝗶𝗻 𝗼𝗯𝘃𝗲𝘇𝗻𝗼𝘀𝘁𝗶 kot pri pogodbi za nedoločen čas.
Zakon pogodbo za določen čas določa kot 𝗶𝘇𝗷𝗲𝗺𝗼, ki se lahko sklene, če gre za:
- izvrševanje dela, ki po svoji naravi traja določen čas,
- nadomeščanje začasno odsotnega delavca,
- začasno povečan obseg dela,
- zaposlitev tujca z enotnim dovoljenjem,
- poslovodno osebo ali prokurista,
- sezonsko delo,
- usposabljanje,
- projektno delo,
- druge primere, ki jih določa zakon ali kolektivna pogodba.
Pogodba za določen čas mora biti sklenjena 𝘃 𝗽𝗶𝘀𝗻𝗶 𝗼𝗯𝗹𝗶𝗸𝗶, v njej pa mora biti 𝗱𝗼𝗹𝗼č𝗲𝗻 č𝗮𝘀 𝘁𝗿𝗮𝗷𝗮𝗻𝗷𝗮, sicer se domneva, da je sklenjena pogodba za nedoločen čas.
Delodajalec 𝗻𝗲 𝘀𝗺𝗲 skleniti ene ali več zaporednih pogodb o zaposlitvi za določen čas za isto delo, katerih neprekinjen čas trajanja bi bil 𝗱𝗮𝗹𝗷š𝗶 𝗸𝗼𝘁 𝗱𝘃𝗲 𝗹𝗲𝘁𝗶, razen v primerih, ki jih določa zakon. Za prekinitev se šteje obdobje vsaj 𝘁𝗿𝗲𝗵 𝗺𝗲𝘀𝗲𝗰𝗲𝘃.
𝗜𝘇𝗷𝗲𝗺𝗲 glede trajanja vključujejo nadomeščanje začasno odsotnega delavca, zaposlitev tujca, zaposlitev poslovodne osebe ali funkcionarja.
Če je pogodba o zaposlitvi za določen čas 𝘀𝗸𝗹𝗲𝗻𝗷𝗲𝗻𝗮 𝘃 𝗻𝗮𝘀𝗽𝗿𝗼𝘁𝗷𝘂 z zakonom ali kolektivno pogodbo ali če delavec 𝗼𝘀𝘁𝗮𝗻𝗲 𝗻𝗮 𝗱𝗲𝗹𝘂 𝘁𝘂𝗱𝗶 𝗽𝗼 𝗽𝗼𝘁𝗲𝗸𝘂 č𝗮𝘀𝗮, za katerega je sklenil pogodbo o zaposlitvi, se šteje, da je delavec sklenil pogodbo o zaposlitvi za 𝗻𝗲𝗱𝗼𝗹𝗼č𝗲𝗻 č𝗮𝘀.